orca facebook

Novosti

Izdelki v akciji

Darilni boni

Naravni proteini

Čaji in tinkture

Ne spreglejte ...



logo_dzzz-lj_dolg

banner krzno 1

Dragi prijatelji OrCe,

z namenom osveščanja in ozaveščanja objavljamo zgodbo malega Groma. Zgodbo, ki se nikoli ne bi smela zgoditi, pa se je. Zgodbo, ki se morda ta trenutek odvija nekje pri nas, pa okolica molči. Zgodbo, ki naj se zapiše v vaše Srce in vas opomni, da vedno, ampak res vedno, ko vidite neprimerno ravnanje z živalimi (ali ljudmi, seveda) le to prijavite pristojnim službam.

Hvala za pozornost,
Vaša OrCa

 

grom brezbrižnost družbe Zgodba o malem Gromu je zrcalo današnje družbe, ki je tega malega kosmatinca izdala čisto na vseh področjih in na vse načine, kot je to sploh mogoče. In je zgodba, ki se nikoli ne bi smela zgoditi.

Malega Groma je lastnik že kot mladička pustil na vrhu skednja, kamor mu je nosil hrano. V ta namen je moral Gromov lastnik splezati po letvi in hrano zalučati v skedenj. Tako je Grom 10 let svojega življenja preživel brez fizičnega stika s človekom.

Od malih nog mladička, ki radovedno zre v svet, pa vse do starosti 10 let, ko je bil rešen, ni vedel kaj pomeni topel dotik roke, sprehod v naravi, toplo zavetje, ki te greje v mrzlih zimskih dneh, nihče ga ni miril, kadar ga je bilo strah, nihče se ni z njim igral. Bolečine je preživljal sam, brez veterinarske oskrbe. Bil je sam s seboj in svojo bolečino, brez tolažbe in pomoči kogarkoli. V nemogočih pogojih je 10 let bival na vrhu zanemarjenega, razpadajočega, s šaro in umazanijo napolnjenega skednja. Dostop do njega je bil skoraj nemogoč. Pozabljen je bil od sveta, čeprav je svet vedel zanj.Ko so lastnika odpeljali v bolnico, so sosedje sporočili, da je pes na vrhu skednja že nekaj dni brez hrane. Očitno so vedeli zanj.

2
Gromovo življenje se je odvijalo samo in izključno tukaj... (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)

 

Ponj je odšla Polona Samec, vodja Zavetišča Horjul, ki je morala za pomoč pri vzpenjanju na skedenj prositi policiste in gasilce. Ker pa je bil le-ta povsem zasut z vsemi mogočimi in nemogočimi stvarmi in umazanijo je bilo psa skoraj nemogoče najti. Polona je vztrajno nadaljevala z iskanjem, odločna, da se iz skednja vrne s psom, čeprav so mnogi, ki so akcijo reševanja spremljali, menili, da je to skoraj nemogoče. Še pred nočjo je Polona iz skednja v naročju odpeljala zanemarjenega, bolnega, prestrašenega, pozabljenega, majhnega psa. Le kaj se je tisti trenutek dogajalo v njegovih mislih, ko je po 10 letih pristal v varnem naročju človeka, česar do tedaj ni poznal, saj pred tem še ni občutil prijaznega dotika roke?

 

4
Gromovo domovanje (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)

 

 

 

9
Akcija ne bi bila mogoča brez pomoči policistov in gasilcev (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)


10 letno življenje v popolni osami, brez kakršnekoli veterinarske oskrbe je seveda pustilo grozne psihofizične posledice. Gromu je iz oči tekel krvavi izcedek (kasnejši veterinarski pregled je razkril, da je bil krvavi izcedek posledica granulomov in gnijta čeljusti, odprte rane, ki se je tako kazala že od znotraj navzven), kašljal je in bil je povsem brez mišične mase (kar je bilo vzrok njegovemu tresenju ob hoji), bil je astmatik, odkrili pa so tudi, da ima zelo slabo srce. Ali obstaja upanje zanj? Operacija čeljusti, antibiotiki, zdravljenje ran, fizičnih in psihičnih. Vzgajanje psa, ki do sedaj ni poznal ne ljudi ne živali, nega, skrb in ljubezen, ki je do zdaj ni poznal. Nežno dopovedovanje, da mu nihče nič slabega noče in da so na svetu tudi ljudje, ki jim je mar, pa do zdaj niso vedeli zanj... Morda bi obstajalo upanje zanj, vendar je bil Grom zaradi hudih psihofizičnih posledic humano evtanaziran.

 

8
Prvič je bilo nekomu mar za osamljeno in zanemarjeno bitje (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)


Verjetno bi obstajalo upanje zanj, če bi današnja družba, vsaj tisti del družbe, ki obsoja to, kar je doživel Grom, imela odprte oči in prijavlja vsa mučenja živali pristojnim inštitucijam ter seveda posvajala pse s takšno zgodovino, ki so poleg tega še starejši in na pogled neprivlačni. Tako pa izkušnje žal kažejo drugače. Ozdravljeni psi že mesece in mesece čakajo na nove lastnike v zavetišču, katerih pa ni in ni. Kdo bi posvojil Groma? Kdo bi bil pripravljen mesece in mesece skrbeti zanj, po vseh morebitnih operacijah, mu verjetno doživljensko nuditi posebno nego in se obenem zavedati, da gre za prestrašenega psa, ki prvič spoznava, kaj pomeni življenje z ljudmi? In, če mislite, da bi bili to sposobni storiti - poglejte živali v zavetišču, ki so tam že mesece in storite to za njih. Grom je svojo pot neskončne bede v tem brezbrižnem svetu končal. Vsaj v zadnjih dneh življenja ni bil sam in ni bil pozabljen. Ob sebi je imel osebo, ki ji je bilo mar, osebo, ki ga je odpeljala iz zanemarjenega skednja, ki je 10 let predstavljal njegov dom, svet, življenje.


Sprašujem se, kako so bili lahko ljudje, ki so vedeli zanj, tiho? Kako je lahko družba, ki je vedela zanj, dopustila takšno ravnanje? Kako je mogoče, da se je ljudem dozdevalo, da psu nič ne manjka, ko je 10 let živel na vrhu skednja popolnoma osamljen in zapuščen? Zakaj nihče ni prijavil lastnika? Kako, zakaj, kako in zakaj? Ali je to sploh mogoče? Kaj je z današnjo družbo? Naravnost grozljivo je, da je nekaj takega današnji družbi sprejemljivo. Grom je imel samo eno življenje in samo eno priložnost živeti ga. Nobeno živo bitje, ga ne bi smelo preživljati v takšni bedi.


Za vse, ki veste za kakršnakoli mučenja/zlorabljanja/neprimerna ravnanja z živalmi in ste tiho, naj povem, da ste po veljavni zakonodaji RS dolžni prijaviti pristojnim inštitucijam takšno ravnanje! V to vas zavezuje zakon!

 

1. člen
- Ta zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi ...


2. člen
Zaščita živali po tem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države ...


4. člen:
Mučenje živali je:
- vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju;

 

Zato se obrnite naokoli in odprite oči. Če kjerkoli vidite le obris zanemarjanja, ki ga je bil deležen Grom oziroma kakršnokoli neprimerno ravnanje z živalmi, takoj prijavite pristojnim inštitucijam. Ne gre za vprašanje ali to želite storiti ali ne, gre za preprosto dejstvo, da ste to dolžni storiti! Če zamižite in se obrnete stran, problem ne bo izginil. Če zamižite in se obrnete stran, ste sokrivi takšnih dejanj. Pri Gromu so ljudje videli in bili tiho. In Grom je nemo trpel. Osamljen in pozabljen, bolan in prestrašen.

 

Grom, oprosti! (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)
Grom, oprosti! (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)


Grom, žal mi je, da si moral doživeti vso bedo današnje družbe. Žal mi je, ker je pomoč prišla 10 let prepozno. Žal mi je, ker si 10 let čutil brezbrižnost ljudi. Oprosti za vse, kar smo ti ljudje storili. Oprosti, ker smo takšni kakršni smo. Kjerkoli že si sedaj, verjamem in želim, da ti je lepše, kot ti je bilo tukaj. Smo tudi drugačni ljudje in nas si se dotaknil na prav poseben način. Ostajaš v naših mislih in srcu.


Skozi celotno tvojo zgodbo se mi v mislih sprehajajo verzi irskega dramatika.:
»Najhujši greh v odnosu do živali ni v sovraštvu, ampak v brezbrižnosti. To je bistvo človeške nehumanosti.« (G. B. Shaw)


Šele zdaj ga zares razumem.

Diana Vlahinič

 

Vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana

Brezplačna dostava

dostava

Prijava uporabnika

 x 

Košarica je prazna

Iskanje


Izdelava spletne strani